Pred 14 dnevi me je svojka bolnika, ki smo ga kljub trudu, da ne bi potreboval intubacije (dihalne cevke), le morali uspavati in priklopiti na ventilator, vprašala, ali je bilo to res potrebno. Ali pa smo to naredili le zato, ker imamo od tega dobiček. Z veliko težavo sem se zadrževala, da se nisem obrnila in odkorakala proč. Počutila sem se razjarjeno, osramočeno, poteptano. In potrebovala sem vsaj teden dni, da sem zjutraj spet čutila smisel, da grem v službo. »Saj veste, kaj ljudje govorijo«, je rekla. »Ne vem«, sem rekla jaz. In ne razumem. Ne morem razumeti...
Četrtek, 4.11.2021
Prebiram dnevnik, ki sem ga pisala pred enim letom skoraj točno ob takem času.
Sreda, 4.11.2020
Danes se v Sloveniji v različnih intenzivnih enotah zdravi že 140 bolnikov zaradi dihalne odpovedi, ki jo je povzročila Covid pljučnica. Pri nas smo v soboto odprli še drugo intenzivno enoto. V obeh enotah skupaj je danes že 30 bolnikov. In smo še vedno v vzponu krivulje, vrh pričakujemo šele okoli 1. decembra in bo potem menda vztrajal cel mesec preden bo število bolnikov začelo upadati. Takšne so napovedi strokovnjakov. Naša krivulja se giblje približno po njihovih napovedih. Pričakujemo lahko torej, da bomo v začetku decembra potrebovali okoli 50 intenzivnih postelj. Nimamo jih še dovolj. Pa že zdaj improviziramo. Zelo. V tem trenutku je najtežje ekipi, ki postavlja Covid intenzivo 2, večino bolnikov zdaj sprejemajo oni (prva intenziva je že od sobote polna), med seboj se še ne poznajo, ekipe še niso uigrane, oprema in material še ni na svojih mestih, niti še niso postavljene vse pregrade, varovalna oprema jim še ni domača. Tudi se še niso navadili na ta nov, improviziran način dela, ko se na delo ne moreš pošteno pripraviti, ker ga je preveč, ko ob sebi nimaš samo izkušenega osebja, ker nas je premalo. Ves čas našega izobraževanja (6 let), specializacije (še 6 let) in dela (tu smo izkušeni različno) so nas učili, kako varno in kontrolirano delati z bolniki, opravili smo številne kolokvije in izpite, kjer so preverjali naše znanje na področjih, v katera smo se usmerili... zdaj pa smo vrženi v to Covid godljo zdravniki in zdravstveniki iz vseh koncev, brez kolokvijev in izpitov, brez izkušenj, in plavamo.... Delo v prvi Covid intenzivi zdaj že bolj gladko teče, iz dneva v dan bolj mirno, ljudje so se med sabo povezali, konfliktov je iz dneva v dan manj, in kljub temu, da delo poteka izjemno intenzivno vsaj 20 ur na dan vsak dan (ponoči se za kakšne 4 ure malo umiri), delo zmoremo. Ko se zjutraj po dežurstvu sprehodim čez intenzivo, vidim sestre in zdravstvenike, kako izkušeni sedejo skupaj z neizkušenimi, istočasno z delom poteka še izobraževanje, mirno je, vsi so skoncentrirani na bolnika in na delo, ki ga je treba opraviti....
Ne morem verjeti, da smo v popolnoma enakem s(t)ranju kot smo bili 365 dni nazaj. Enakem!!! Spet vsakodnevni nujni sestanki kriznega štaba. Danes selitev žilne kirurgije, jutri selitev kardiokirurgije in plastične kirurgije, pripravljanje postelj za nove akutne in intenzivne bolnike. Ukinjanje kirurških programov, elektive več ni, naslednji teden bo morda treba ustaviti še onkološke operacije. Prerazporejanje sester in zdravnikov na delovišča, ki jih niso vajeni. Spet novih, ker prejšnji so svoj »Covid davek« že oddelali. Ali pa starih, ki so preutrujeni in se jim ne da več. Stiska zdravnikov, ki svojih bolnikov ne morejo zdraviti – operirati tumorja v glavi ali 99% zožene srčne žile. In morejo spet stopiti stran in dati prednost Covid bolnikom.
Morda se motim, morda je še slabše kot pred enim letom. Lani ob tem času je bil priliv t.i. »belih« bolnikov mnogo manjši. A med epidemijo so bili kronični bolniki brez prave obravnave, mnogi so se poslabšali do meje, da so postali akutni in nekateri življenjsko ogroženi. Priliv v urgentni center in posledično v bolnišnico je ogromen. Lani je bila družba zaprta, s tem je bilo tudi resnih poškodb precej manj kot jih je danes.
Lani je bilo tudi moralno lažje. Družba nas je slišala, vsakodnevno smo dobivali sporočila o tem, da nas cenijo, prosili so nas, da vztrajamo, zelo javno so izražali podporo. Zdaj pa kot da naše vojne ne vidi nihče. V stiski smo ostali sami. Preostanek družbe živi mirno naprej kot da se nič ne dogaja. Poleg tega pa se nam vse skupaj zdi tako zelo nepotrebno. Saj smo vendar imeli učinkovit način, da se ne bi zgodilo – samo zadostno bi morali precepiti prebivalstvo.
Pred 14 dnevi me je svojka bolnika, ki smo ga kljub trudu, da ne bi potreboval intubacije (dihalne cevke), le morali uspavati in priklopiti na ventilator, vprašala, ali je bilo to res potrebno. Ali pa smo to naredili le zato, ker imamo od tega dobiček. Z veliko težavo sem se zadrževala, da se nisem obrnila in odkorakala proč. Počutila sem se razjarjeno, osramočeno, poteptano. In potrebovala sem vsaj teden dni, da sem zjutraj spet čutila smisel, da grem v službo. »Saj veste, kaj ljudje govorijo«, je rekla. »Ne vem«, sem rekla jaz. In ne razumem. Ne morem razumeti.
Kako ne vidijo, s kakšno muko sestavimo in s kadrom opremimo vsako intenzivno posteljo? Kaj ne vidijo, da za oskrbo enega kritičnega bolnika potrebujemo vsaj 2,3 sestre, kar je že tako pol manj kot zahteva standard? In pa vsaj 0,5 zdravnika, ki jih potrebujemo drugje? Kako lahko tako zbanalizirajo naše delo? V blato potisnejo našo moralo in trud? Kako lahko pljuvajo po ljudeh, ki smo se 24 let formalno izobraževali, delamo podnevi in ponoči, večkrat po 24 h na dan, 7 dni na teden?
Smisel sem morala prav iskati. Našla sem ga spet v »našem mehurčku« Covid inenzivne, sodelavcih, ki se kolegialno podpiramo pri težkih odločitvah in nepredvidljivih preizkušnjah, smo si drug drugemu na voljo in držimo visoko delovno moralo navkljub vsemu. Brez njih bi težko še naprej opravljala svoje delo. Zaslužijo si, da jih zapišem z imeni: Mojca, Saša, Emina, Matej, Nataša, Mikkah, Ira, Domen, Osman, Mira, Špela, Melita, Bojana, Barbara, Matjaž, Katerina, Marša, Bojan, Jernej, Jovan, Bine, Nejc, Marko, Matej, Anja, Nuša, Jan, Jure, Patric, Aleš, Vesna, Taja, Tadej, Anže, Marcel, Blažka, Rok, Blaž, Rene, Goran, Jan... in še in še in še, vseh ne morem našteti. 40 zdravnikov in 91 sester ter 6 fizioterapevtov v tem trenutku. Eni vztrajajo že mesece, drugi so se vrnili, ko so začutili našo stisko. Vsak dan kdo vpraša: »Kako lahko pomagam?« Danes so si zdravniki brez pritoževanja razdelili vsa dodatna dežurstva, nastala, ko smo sestavljali ekipo za novo intenzivno enoto. Včeraj je dežurna ekipa, preračunana na 12 bolnikov, sprejela in oskrbela 6 novih bolnikov in tako na koncu dežurstva skrbela za 18 bolnikov. Globok poklon!
Petek, 5.11.2021
Po mailu sem prejela dolgo pismo svojca bolnika, ki ga zdravimo z invazivno ventilacijo, v katerem je razlagal o svojem očetu in poslal nekaj fotografij. Želi si, da bi njegovega očeta videli kot človeka in se zanj potrudili. Ampak zakaj pravzaprav misli, da tega sicer ne delamo? Zakaj ljudje kličejo in k nam napotijo vse znance, ki so kdajkoli delali v zdravstvu? Kaj jim da misliti, da se ne trudimo prav za vsakega bolnika? S čim smo si zdravniki prislužili sloves, da nam za bolnike ni mar?
In še nekaj me je zmotilo - iz njegovega pisma je velo nezaupanje v naše delo, v naše odločitve, v strokovnost našega razmišljanja. Zakaj?
Danes sem dežurna, vzela sem si čas in na dolgo pismo na dolgo odgovorila. O tem, da se vsi, ki delamo v Covid EIT zelo dobro zavedamo, da so bolniki, ki jih zdravimo, ljudje s polnimi življenji in družino, ki jih ima rada. Zato si za njihovo življenje prizadevamo z vsem kar imamo in znamo, poleg tega pa ne pozabimo tudi na njihovo dostojanstvo, bolečine in strah. Zato naj ga ne skrbi, da na očeta ne bi gledali kot na človeka. Vsem nam je daleč največja zahvala za delo, ko nas bolniki po odpustu domov pridejo obiskati in nam pripovedujejo, kako polno spet živijo - marsikdo še bolj polno kot prej, ker se je soočil s smrtjo. Zavedamo se tudi, da je tako huda bolezen svojca za vso družino velik stres. Še huje je, ker do njega ne morejo. Razumemo stisko in se trudimo po najboljših močeh biti na razpolago za informacije. Vendar pa sem mu tudi napisala, da zdravljenje očeta in naša komunikacija temelji na medsebojnem zaupanju.
In potem sem eno po eno odgovorila na vsa strokovna vprašanja in jih poskušala pojasniti na laični način. Končala sem tako: V naši covid intenzivni enoti smo si v zadnjem letu in pol nabrali zelo veliko izkušenj. Zdravili smo že preko 800 najtežje bolnih. Preživetje naših bolnikov je več kot 75%, od tega 70 % bolnikov odide domov. Zelo budno spremljamo smernice in nove raziskave na področju Covida. Na voljo so nam vsi v svetu opisani načini zdravljenja. Zato bi si z vaše strani želeli zaupanje v naše delo in odločitve, mi pa se bomo za preživetje vašega očeta potrudili maksimalno. Žal pa vam garancije ne more dati nihče, saj izid ni odvisen le od zdravljenja, ampak tudi od biološke rezerve bolnika, ki pa se je vnaprej ne da izmeriti.
Nedelja, 7.11.2021
...Eden od bolnikov se je vrnil z roba smrti, po hudem poteku Covid pljučnice, večkrat smo mislili, da bomo bitko zgubili. Zdaj (po 35 dneh) je buden, diha sam že brez kanile in opravlja rehabilitacijo...Tokrat se pogovarjava malo širše, o Covidu nasploh. Pravi, da je sam v obstoj virusa vedno verjel. Je pa mislil, da se lahko pred okužbo zaščiti, ni zahajal v družbo, še v trgovino ne – le v službo in domov. Vseeno je zbolel, sploh ne ve od kod. Vprašam ga tudi, zakaj se ni cepil. Ne zna prav odgovoriti. Prej nikoli ni imel pomislekov proti cepljenju, a je v medijih bilo več informacij o zapletih cepljenja kot o koristih, ni vedel koga bi vprašal, pa ga je na koncu bilo strah. Premalo se je zavedal, kako huda bolezen v resnici Covid je...
Spet dežurstvo. Petindvajset ur med stenami UKC, v družbi dveh kolegov kirurgov, z dvema izmenama sester (čez vikend delajo 12 urni turnus). Naj vam opišem, kako tak dan dežurstva poteka, kaj pravzaprav delamo 3 zdravniki in dvakrat 9 sester včasih brez prestanka 20 h in več.
Zdravniška predaja se začne ob 7.30. Ekipa prejšnjega dne nas je vedno vesela. To pomeni, da gredo kmalu domov. Danes zjutraj imamo 15 bolnikov. Enega po enega si predajamo, njegovo zgodbo, včerajšnje dogajanje, načrte za naprej, potrebne preiskave, terapevtske odločitve, tudi zaplete v komunikaciji s svojci. To je čas, ko predebatiramo kakšne težke odločitve, saj nas je največ na kupu. Predaja traja skoraj celo uro. Na srečo mi trije bolnike kar dobro poznamo, saj smo jih nazadnje videli v petek, tako se najdlje ustavimo pri novem bolniku, ki je včeraj masivno zakrvavel iz razjede dvanajstnika. Covid pozitiven je, a brez znakov Covidne bolezni. Ogroža ga krvavitev, ki so jo ustavili z veliko težavo, pri nas ostaja na opazovanju, saj se lahko krvavitev vsak trenutek ponovi.
Ko včerajšnja ekipa odide, si najprej skuhamo kavo. Naučili smo se, da je to edini čas za to, kasneje bo težko. Med pitjem kave si razdelimo delo. Goran je specialist ORL, sodeloval je že v drugem valu in se zdaj ponovno vrnil k nam, Jan je specializant otroške kirurgije, ki z nami dela tretji mesec. Delo v intenzivni enoti je daleč od njunega običajnega dela, a sta se z veliko entuziazma odlično priučila posegov, pa tudi razumevanja bolezni in sprejemanja odločitev. Dogovorimo se, da bo vsak od njiju zadolžen za pol oddelka, jaz bom nadzorna nad vsemi bolniki (in njima).
Najprej je treba opraviti “papirnato vizito”. Laboratorijske preiskave naročimo že prejšnji dan, kri poberejo sestre nočne izmene že ob 6h. Goran in Jan pregledata izvide in jih vpišeta v liste dnevnega dogajanja. Sama se medtem posvetim organizacijskim zadevam – potrjujem naročila iz lekarne in skladišča, delam razporede za naslednji dan. Ura je devet, ko začnemo skupno vizito – najprej z Goranom enega po enega predebatirava vsakega bolnika, pregledava vse izvide, vso predpisano terapijo (temperaturni listi so pripravljeni dan vnaprej), rentgenske slike, mikrobiološke in druge preiskave.
Normalno vizita v intenzivni enoti poteka ob bolniku, hkrati s pregledovanjem bolnika pregleduješ še temperaturni list in sproti spreminjaš terapijo in opraviš potrebne posege. V Covid intenzivni enoti je delo drugačno, deli se na delo v sobi, ki ga opravljaš v polni osebni varovalni opremi, in zunanje, ki ga opravljaš pri računalniku in temperaturnih listih. To velja za zdravnike in sestre. Pripraviti si je treba dober plan, kaj vse boš postoril, ko greš v sobo. Zato je papirnata vizita temeljita in dolga, za vsakega bolnika porabiva skoraj 15 minut. Goran gre nato v sobo pregledovati bolnike in postoriti stvari, ki jih zna sam. Z Janom pa se lotiva druge polovice oddelka.
Ura je že 11, ko končno v bolniške sobe vstopim tudi jaz. Moj najljubši del vizite – ob bolniku. Najprej z Goranom poskušava spremeniti in urediti predihavanje z ventilatorjem bolnici, pri kateri sva v jutranjih izvidih videla, da ji ventilacija ne ustreza. Poskušava podaljšati izdih, pa spremeniti frekvenco, pa skrajšati dihalno cevko, ji dovoliva da posamezne vdihe opravi sama - opraviva kontrolo na hitrem laboratorijskem analizatorju in vidiva, da sva uspešna.
Nato se na dolgo pomeniva z bolnikom, ki je včeraj krvavel, o nadaljnjih ukrepih in kaj lahko pričakuje. Zaenkrat je stabilen.
V sosednji sobi (prej se preoblečeva v drug plašč, da ne bi raznašala rezistentnih bakterij) poskušava bolnico, katere izvidi so zjutraj zgledali dobro, zbuditi in poskusiti z odvajanjem od ventilatorja. Ukineva ji uspavalo, a postane nemirna, začne dihati plitvo in hitro. V stiski je, razume naju, nama prikima, a dihanja ne zmore, zato jo uspavava nazaj. Očitno zanjo še ni pravi čas. Do jutri bo še spala, nato bomo poskusili znova.
Skupaj pogledava še druge bolnike in pri vsakem je treba postoriti to in ono – menjati trahealno kanilo (no, vsaj to je Goranovo področje), poskrbeti za odvajanje blata, spremeniti lego bolnika, opraviti ultrazvok srca …
Goran nadaljuje sam, jaz se pridružim Janu. Mlademu bolniku nastavlja arterijsko kanilo, ki jo uporabljamo za merjenje tlaka direktno v žili in za analize plinov v krvi, ki nam govorijo o funkciji pljuč. Bolnik je buden, na neinvazivni ventilaciji, strah ga je zbadanja. Poskusim ga zamotiti s pogovorom in mu razlagam, da se njegova pljuča počasi izboljšujejo. Eden tistih je, ki smo mu dali tocilizumab, biološko zdravilo, s katerim zelo učinkovito zavremo imunski odziv (a hkrati telo izpostavimo novim okužbam). Dobro je odreagiral na zdravilo in izvidi so dobri. Plan za danes je, da ga poskusimo “rešiti” neinvazivne ventilacije in poskusiti le s kisikovo masko.
Medtem ko se Jan še vedno muči z arterijsko kanilo, nadaljujem z bolnikom, ki je bil dolgo na neinvazivni ventilaciji, a je zdaj večino dneva ne potrebuje več. Blizu zmage je, morda bo jutri lahko premeščen na navadni oddelek. Osemnajst dni je že pri nas, v štiriposteljni sobi, videl je marsikaj: sprejeme, odpuste, smrt, intubacije, ekstubacije, tudi kirurški poseg – traheotomijo. Nasproti njega je bolnik, ki je bil ventiliran invazivno, a smo ga uspešno zbudili in odstranili dihalno cevko, pljuča so se popravila. Po prebujenju je ostal zmeden, nemiren, deliranten. Poskušam oceniti, koliko je sposoben sodelovati. A žal stika z realnostjo ni, v svojem svetu je. To ni nenavadno po dolgotrajni komi. Zanj bo premestitev iz intenzivne koristna, čimprej. Delirij se skoraj vedno popravi v psihološko bolj prijaznem okolju (dan/noč, hrup, hektika).
Svoj obhod končam v sobi, kjer smo zbrali bolnike, ki so poleg Covida (pravzaprav so vsi trije že Covid negativni) okuženi še z rezistentnimi bakterijami. Eden od bolnikov se je vrnil z roba smrti, po hudem poteku Covid pljučnice, večkrat smo mislili, da bomo bitko zgubili. Zdaj (po 35 dneh) je buden, diha sam že brez kanile in opravlja rehabilitacijo. Ostala mu je huda mišična oslabelost, a z veseljem ugotavljam, da se mu gibljivost rok in nog vsak dan malo izboljša. Popolnoma je odvisen od naše pomoči, a kljub temu izredno pozitivno naravnan in hvaležen za vsako besedo. Rada poklepetam z njim, pripovedujem mu o okrevanju, o tem kako blizu smrti je bil, on pa meni, kaj se mu je v tem času “dogajalo” v glavi: sanjal je, da pada po cevi v brezno; imel občutek, da je v bali sena zvezan in negiben… Tokrat se pogovarjava malo širše, o Covidu nasploh. Pravi, da je sam v obstoj virusa vedno verjel. Je pa mislil, da se lahko pred okužbo zaščiti, ni zahajal v družbo, še v trgovino ne – le v službo in domov. Vseeno je zbolel, sploh ne ve od kod. Vprašam ga tudi, zakaj se ni cepil. Ne zna prav odgovoriti. Prej nikoli ni imel pomislekov proti cepljenju, a je v medijih bilo več informacij o zapletih cepljenja kot o koristih, ni vedel koga bi vprašal, pa ga je na koncu bilo strah. Premalo se je zavedal, kako huda bolezen v resnici Covid je. Medtem ko se pogovarjava, mu Doroteja prinese kosilo, upam da bo danes pojedel več kot pol. Ostale kalorije bomo nadomestili z napitki.
Kosilo čaka tudi mene, danes ga na srečo nisem pozabila naročiti, sta kirurga poskrbela za to. Slečem varovalno opremo in preden se lotimo kosila poskrbimo še za nekaj stvari – za rentgensko slikanje pokličemo radiološko inženirko; za bolnika, ki je začel krvaveti iz črevesja, pokličem kolega gastroenterologa za gastroskopijo (ker smo ga do zdaj hranili, bo opravljena čez nekaj ur), naročimo še kontrolne laboratorijske preiskave in bolniku, ki je včeraj krvavel, še dodatno kri.
V dežurstvu si poskušamo vzeti vsaj pol ure za kosilo in kratek počitek. A danes ne gre gladko. Eni od bolnic je padla saturacija (kisik v krvi), situacijo je treba rešiti takoj.
Ura je tri, ko se vrnemo iz sobe od reševanja tega zapleta. Čas je, da svojci dobijo informacije. Na telefonu je 15 sporočil. Petnajst pogovorov, niti en lahek. Tudi če se bolniku stanje izboljšuje, jim moram povedati, da so zapleti še vedno možni, da je v enoti intenzivne terapije zato, ker je še vedno življenjsko ogrožen. Žal vsaj trije pogovori ne govorijo o izboljšanju, ampak o tem, da so možnosti preživetja slabe. Po več kot eni uri sem gotova in izžeta. S sestrami sedem v dnevni prostor - predvsem za to, da slišim, kaj je novega na njihovi fronti. Odnosi med nami so dobri, naučili smo se pomagati si in zaupati drug drugemu.
Sredi pogovora nas prekine gastroenterološka ekipa, ki je prišla delati gastroskopijo. Opremimo njih in sebe in se lotimo. Bolnik je za poseg v narkozi. Kar vidimo, nas pretrese –sluznica dvanajstnika je izrazito močno vneta, stanjšana in na več mestih krvavi – to je naredil Covid, včasih se loti črevesja. Če je prizadet dvanajstnik, je prizadeto celo črevo. To za bolnika ne pomeni nič dobrega. Po eni strani potrebuje zdravila proti strjevanju krvi, da ne bo odmrlo še več črevesja, po drugi strani krvavi in izgublja kri. Hodimo med Scilo in Karibdo, dobre odločitve tu ni. Muka intenzivne medicine.
Zunaj je že temno, ko se lotimo še enega obhoda, še enega pregledovanja novih laboratorijskih izvidov. Bolnik z včerajšnjo krvavitvijo iz razjede dvanajstnika je stabilen, zaenkrat izgleda, da ne krvavi. Bolnica, ki se ji je poslabšala ventilacija, še vedno ni OK. Z ventilacijo nikakor ne moremo popraviti stanja, rentgenska slika je katastrofalna, obrnili jo bomo na trebuh, dodali dušikov oksid, morda bo šlo tako. Bolnik z delirijem se je umiril, celo malo preveč, vso noč ga bomo lovili med preveč in premalo.
Čakajo nas še temperaturni listi za jutri. Računalniški program nam delo olajša, saj lahko terapijo delno podaljšamo od prejšnjega dne, vendar je to treba narediti z glavo, da se ne pojavijo copy/paste napake. In potem je treba današnje dogajanje še zapisati v Medis, da se zjutraj na predaji kaj ne pozabi.
S potekom današnjega dne smo zadovoljni, delali smo ves čas, a brez hektike. Redno delo danes ni prekinil noben sprejem. Ekipa druge enote je sprejem imela. Kadar sprejemamo bolnika, se ostalo delo ustavi in se ukvarjamo le z njim. Ponavadi je stanje bolnika ob sprejemu najbolj kritično, treba je sprejeti odločitev o ventilaciji – neinvazivna/invazivna, o terapiji, opraviti vse sprejemne preglede, ultrazvok, nastaviti potrebne kanale, odvzeti preiskave…. To zasede najmanj enega zdravnika (včasih dva) in dve do tri sestre za najmanj eno uro, pogosto tudi več.
Ura je 21. Čaka nas še en obhod, laboratorijske kontrole imamo spet ob 22h. Še vedno je ena bolnica nestabilna in iščemo rešitve, Goran je v sobi z njo. Če nam bo sreča mila, bomo okoli 1h legli in poskušali zaspati. In upali, da bo čez noč vseh 15 bolnikov stabilnih in ne bo sprejema. Ponavadi ni tako, noč prekinejo klici, sprejemi, intervencije pri bolnikih. Ob 7.30 bomo z nasmehi sprejeli ekipo, ki bo prišla jutri na redno delo.
Torek, 9.11.
Večkrat me kolegi in mož vprašajo, zakaj sploh pišem. Včeraj me je v mestu ustavil nekdanji mentor, sedaj v pokoju: “Dobro pišeš,” je rekel, “vse je res, a žal vse zaman”.
Prepričujejo me, da nima smisla, ker nihče več ne posluša. Ljudi ne zanima stiska drugih. Ne naša, zdravniška, ne drugih bolnikov. Vse besede letijo v prazno. Dokler se pred vrati UKC ne znajdejo sami ali njihovi svojci. Danes mi je sredi dneva zvonil telefon, na ekranu ime nekdanjega prijatelja, s katerim nisem govorila že več let. Takoj sem vedela, kaj želi…..
A jaz se še vedno ne morem sprijazniti, da smo kot družba pogubljeni v omejenosti čistega individualizma. “Ne vidim čez lastni zid, ne zanima me”… Rodila sem se v socializmu, kot otrok sem bila pionirček in tudi tabornik, vedno so bile dejavnosti skupinske, pripadali smo neki večji celoti (pa ob tem nisem imela občutka, da mi je kdo ukradel moj jaz). Moj oče je bil karizmatična oseba, velik individualist, a hkrati ljudski človek. Verjel je v dobro v ljudeh, prijatelje, družbo, verjel je v dobro opravljeno delo. Učil me je, da uspeh in zadovoljstvo prideta prav zaradi tega (sama po sebi). Zato pišem, poskušam dovolj glasno vpiti, da se bi slišalo čez zidove ljudi, zato zdravim bolnike skoraj 300 delovnih ur na mesec, ne predam se. Očitno sem očetova hči…
Sreda 10.11.2021
Spet dežurna. Čez teden samo od 15h do jutra, če odštejem organizacijske sestanke, ki so mi odvzeli polovico sicer prostega dopoldneva. Rednega dela je popoldan manj, ker ga dopoldan kolegi večino postorijo. Kljub temu je danes noro dežurstvo. Ura je 21.35 in do zdaj smo imeli že 4 sprejeme (druga enota tudi dva).
45 letna gospa je bila danes sprejeta v bolnišnico zaradi Covid pljučnice, potreba po kisiku se je povečala tako hitro, da je še isti dan pristala v intenzivni postelji na neinvazivni ventilaciji. Na smrt je prestrašena. Želeli smo ji dati tocilizumab, a njeni laboratorijski izvidi žal kažejo, da od tega ne bo imela koristi. Tako je dobila le kortikosteroid, ostalo bo moralo opraviti telo samo.
64 letna bolnica ima hudo pljučno bolezen od prej, zdravljena s kisikom na domu. Možnosti zdravljenja pri njej so omejene. Ob sprejemu je bila zaradi pomanjkanje kisika v krvi apatična in pospana, nato pa smo oksigenacijo (kisik v krvi) popravili, ovedla se je in je nenadoma na lastno željo želela oditi domov. To bi pomenilo njeno gotovo smrt, kar ne moremo dopustiti, a hkrati proti volji bolnika nimamo pravice storiti nič. Spet med Scilo in Karibdo. Muka intenzivne medicine. Poklicala sem svojce, jih spustila do nje in smo jo skupaj pregovorili, da ostane pri nas in nadaljujejmo z neinvazivno ventilacijo.
60 letni bolnik je v bolnišnici že od nedelje. Te dni je bil na kisiku stabilen, danes pa se je stanje poslabšalo in samo kisik ni več dovolj. Žiga, specializant anesteziologije, se ravnokar ukvarja z njim. Najprej bomo poskusili z neinvazivno ventilacijo, ves čas pripravljeni na to, da ga bo morda treba uspavati in ventilirati invazivno.
Iz Ribnice s terena pričakujemo 50 letno žensko, ki je zaradi pomanjkanja kisika ob Covid pljučnici doma doživela srčni zastoj. Klical je koordinator sprejemov iz Ljubljane, po vsej Sloveniji je zanjo iskal posteljo. Mi jih nekaj še imamo. Upam, da bo transport preživela.
In upam, da je to danes zadnji sprejem. Najbrž ne.
Četrtek, 11.11.2021
Kolegom vsakodnevno pošljem mail s strokovnimi namigi in organizacijskim navodili ter dnevnim razporedom dela. Današnji je bil tak:
Danes za vas nimam namiga dneva, trenutno me ne skrbi stroka…..
Namesto tega nekaj nadaljnjih korakov v tem živem pesku epidemije, v katerega tonemo kljub vsem naporom, da ne bi.
- Danes zagotavljamo 40 postelj intenzivne terapije. Smo skoraj edina enota intenzivne terapije v Sloveniji, ki še ima postelje. Sprejemov od drugod ne odklanjamo, zadržimo lahko 2 postelji za potrebe našega urgentnega centra.
- Kader zdravniški in zdravstvene nege imamo za do 44 postelj - 18 na lokaciji nevrokirurgija + 26 na lokaciji psihiatrija.
- Akutni oddelki se odpirajo na lokacijah: žilna kirurgija, 2. etaža ginekologije, nato???? Hale, telovadnice, civilna zaščita… vsi se bojimo, da bo treba tudi to.
- Krizni štab je pozval vse, da iz turnusnega dela preidemo v dežurstva. Zaradi narave našega dela (ki se 24h skoraj ne prekine) predlagam hibrid. Ko se število izide, turnus 8-16, ko ne gre, 24h dežurstvo. Prosim vse, da sporočite svoje strinjanje s takim načinom razporedov (in mi zaupate, da bom razporede delala pošteno).
- Ko/če bomo v scenariju Bergamo, in postelj EIT res več ne bo (ali pa že malo prej)…. skreiramo viber grupo VSEH specialistov, ki trenutno delamo v Covid EIT in vse težke moralne odločitve sprejemamo skupaj 24 h na dan.
Alenka Strdin Košir
Še vedno vodja Covid intenzivne enote, čeprav bi to bilo lahko že zdavnaj končano
Zapis je bil objavljen na straneh portala Večer.