Svoboda zdravnika oziroma zdravniškega poklica je nepreklicno povezana z dostojanstvom bolnika. Z nepristranskim in svobodnim odločanjem o zdravljenju bolnika zdravnik ohranja dostojanstvo bolnika. Z dejanjem zaupanja sta povezana v nedeljivo celoto.
Če povzamem misli ustavnega pravnika ddr. Klemena Jakliča o svobodi, je ta sestavljena iz treh osnovnih gradnikov: uveljavljanja lastne volje, svobodnega sodelovanja v življenju in zmožnosti upoštevanja moralnih zakonov, ki jih nosimo v sebi.
Definicija svobode ima izreden pomen. Njene osnovne sestavine uresničuje država. Na dojemanju in uresničevanju teh treh gradnikov svobode temelji sodobna demokratična družba. Žal nam teh osnovnih konceptov svobode ni uspelo udejanjiti v zakonih in pravilih na področju zdravstva. Namesto tega smo prevzeli in celo prepisali zakone iz nekdanje socialistične države. Tako smo iz ustave, ki temelji na osnovnih gradnikih svobode, dobili zakonske rešitve, ki izključujejo svobodo bolnika in zdravnika. Namesto da bi zdravnik in bolnik svobodno gradila medsebojni odnos, zavarovalništvo pa bi uresničevalo in nadzorovalo pravice in dolžnosti tega odnosa, smo nadaljevali centralnoplanski model ureditve zdravstva.
Centralnoplanski model zdravstva pomeni, da se država oziroma njena edina zavarovalnica vsako leto odloči, koliko ljudi bo zbolelo in kdo vse bo te ljudi zdravil. Vendar človek ni bolan na ukaz države. Človek je samo bolan. In želi primerno oskrbo v primernem času. Ne čez dve ali tri leta. V tem modelu zdravstva smo namesto posameznega zdravnika dobili izvajalca. Za državo ni pomembno, kdo je zdravnik bolnika, ampak samo, kdo je brezosebni izvajalec, ki bo izdal račun po vnaprej določenem številu bolnih ljudi. Izvajalec je lahko kdorkoli. Največkrat in najbolj zaželeno pa je to betonska zgradba brez duše in srca, z državno izbranim upraviteljem.
V ta model planiranja zdravstva so se vključili tudi preprodajalci zdravstvenega materiala. Prek dogovorne ekonomije, zavite v plašč zakonske regulative, sklepajo tudi večletne preprodajalske pogodbe v skladu s centralno planiranim številom bolnikov, ki danes sploh še niso bolni. Vse to se navidezno usklajuje z vsakoletnim dogovorom med deležniki v zdravstvu.
Centralnoplanska ureditev zdravstva je dokazano neuresničljiva in škodljiva. Ker krši svobodo posameznika in ker povzroča večstomilijonsko gospodarsko škodo državi, torej posameznikom, ki so jo ustanovili z namenom boljšega upravljanja. Zdravniki že vsaj desetletje neslišno opozarjajo, da centralnoplanski model ustvarja in krši pravice bolnikov in zdravnikov. Posluha ni nobenega, ker zdravnik in z njim bolnik trčita v ključno oviro svobodnega delovanja. Politično večino. Politična večina ni ustvarila novih zakonov v zdravstvu, ki bi odražali svobodo posameznika, ampak je samo prilagodila zakone iz prejšnjega nedemokratičnega režima.
Politična večina ne promovira in ne uresničuje idej, ki bi bolnika in zdravnika postavile na prvo mesto. Namesto tega s pomočjo medijev, v širšem pomenu besede, diskvalificira zdravnike, jih označuje za pridobitnike, privatizatorje in nasprotnike bolnikov. Hkrati pa poveličuje posameznike, ki zagovarjajo preživeti centralnoplanski model zdravstva. Sporočila politične večine v ospredje nenehno postavljajo zdravnika kot odgovornega za tisoče in tisoče čakajočih. Odgovornost za to pa nosita izključno politična večina in njen izbrani zavarovalni sistem. Odgovornost zdravnika je, da zdravi bolnika.
Država je odgovorna za upravljanje in uresničevanje pravic posameznikov. Država in politična večina sta tisti, ki morata postaviti sistem, ki bo čim bolj odražal svobodo zdravnika in bolnika. Za korenito spremembo potrebujemo večino, ki bo izvoljena zaradi rešitev, ki jih ponuja pred volitvami. V Sloveniji politična večina ne ponuja idej in rešitev pred volitvami. Z veseljem pa se o zdravstvu pogovarja po volitvah.
Tako že 25 let izvaja analize in ustanavlja razne komisije, odbore in posvetovalna telesa. Vse to je navidezni diskurz, ki ga mora izvajati zaradi lastne politične higiene. Na koncu vseh »dogovorov« sklene tako, kot je treba, in s tem ohrani model lastnega političnega štiriletnega preživetja. Dokaze za tako delovanje najdete v spremenjenih in dopolnjenih zakonih, ki omejujejo svobodo zdravnika in bolnika. Dokaze najdete v zdravstveni zakonodaji, neusklajeni z evropskim pravnim redom. Bolnik, ki vloži zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja v Sloveniji, doživi takojšnjo zavrnitev. S pritožbo pa doživi večletno procesno pot.
Namerna hipernormiranost in zapletenost postopkov izčrpata slehernega bolnika. Dolge čakalne dobe človeka silijo, da opravi potrebno storitev pri zasebnem zdravniku. Ker ne more uresničiti pravice, ki mu jo obljublja politična večina, se je primoran zdraviti zasebno – privat. To je privatizacija. Politična večina je sprivatizirala zdravstvo. Ista večina, ki se hkrati bori proti privatizaciji.
Vse to se dogaja, ker smo kot družba v razvoju samostojne Slovenije spregledali osnovne gradnike svobode, ki v temelju odražajo delovanje naše države in s tem posameznika. Torej tudi zdravnika. Pot do svobode bolnika in zdravnika je izključno v upoštevanju njenih osnovnih gradnikov: uveljavljanje lastne volje, svobodno sodelovanje v življenju in zmožnost upoštevanja moralnih zakonov, ki jih nosimo v sebi. Rešitev slovenskega zdravstva je preprosta.
Bolnik je upravičen do povračila stroškov ne glede na to, kdo ga zdravi. V resnici pa je pot do rešitve dolga in nepregledna. Ključno vlogo na njej bodo imeli posamezniki, združenja in izobraževalne ustanove, ki bodo zagovarjali ideje, ki zagovarjajo svobodo posameznika. Tako se bo ustvarila nova generacija razmišljujočih in samozavestnih posameznih državljanov, ki se bodo lahko uprli politični večini. Konec te dolge poti lahko pričakujemo šele, ko bo upravljanje države dobila politična večina, ki si je zaupanje pridobila z uresničitvijo množice idej, ki zagovarjajo svobodo zdravnika in dostojanstvo bolnika.
Krištof Zevnik
Prispevek je bil objavljen v Sobotni Prilogi - DELO - 29.6.2019