Oddelek 514

Prispevek prvotno objavljen v mediju Večeru.

Pred mesecem dni, 15. februarja, v soboto opoldan sem se sprehajala po gradbišču nastajajočega novega oddelka infektološke intenzivne medicine. 

Želeli so moje pripombe. V zadnjih 5 letih sem sodelovala pri projektiranju dveh novih intenzivnih enot. Ter 15-krat vodila selitev in odpiranje Covid in kasneje infektološke intenzivne enote. Postala sem zelo izkušena za skrite detajle ter pasti starih in novih intenzivnih enot.

Stavba stoji, lokacija ni najboljša, zidovi in predelne stene so končani, dostopi urejeni, trenutno so v fazi izvajanja napeljav - električnih, medicinskih plinov, strojnih, prezračevanja. Pripravlja se deset intenzivnih postelj najvišje stopnje, 8 v osrednjem prostoru in 2 v izolirnih sobah, centralna sestrska baza, dovolj pomožnih prostorov, majhna operacijska dvorana z vsem potrebnim. Nadstropje višje je polintenzivna enota, nadstropje nižje nova dializa. Stavba bo končana v letu 2025. 

Ne, to niso bile le lepe sanje. Resnično sem stala sredi nove intenzivne enote. A mesto ogleda žal ni bil Maribor, ampak Kabale, v Ugandi, na tromeji z DR Kongom in Ruando, zelo blizu ekvatorja, v svetu, ki mu rečemo "nerazviti". Ja prav zares, tam je v zadnjih dveh letih zrasla nova stavba, kjer bo imela dom nova enota intenzivne terapije. Covid jim je pokazal nujo. Vlada se je angažirala. Covid jim je dal mednarodni denar. In ga želijo hitro in namensko porabiti. V eni bolj skoruptiranih držav na svetu.

Po povratku v Slovenijo sem se morala soočiti z realnostjo, da naš oddelek 514 še dolgo ne bo dobil novih prostorov. V Sloveniji v roku dveh let nismo zgradili ničesar. Na mestu, kjer bi naj stala nova stavba infekcijskega oddelka in v njej domovala tudi naša intenzivna enota, me je pričakala ista ruševina kleti, ki jo gledamo že od decembra 2023. Že skoraj leto dni poslušamo, da bo zdaj zdaj objavljen razpis za izvajalca del in se bodo dela pričela. Izdelani projekti čakajo na ministrstvu na dobro voljo in odločitev vlade, da projektu le da zeleno luč. Z velikimi besedami so nas leta 2023 mirili, da izključitev iz evropskega programa za obnovo po Covidu ne pomeni, da stavbe v Mariboru ne bo. Vlada je zagotavljala, da denar za novo stavbo imajo, da na Maribor in ljudi, ki potrebujejo zdravljenje, ne bodo pozabili. Kar nekaj je bilo na to temo novinarskih konferenc. Dela bi se naj začela v letu 2024 in dokončala do konca 2026. 

Skoraj dve leti kasneje še vedno čakamo, da se te velike besede izpolnijo. Ali vsaj objavi razpis za gradbena dela.

Medtem pa UKC Maribor poka po šivih. Vsaka zima nam pokaže, da nimamo prav nobene rezerve. Že vso sezono respiratornih okužb (Covid, gripa, RSV in drugi virusi) bolniki na sprejem v bolnišnico čakajo v urgentnem centru včasih 24 ur in več. Vse postelje na Kliniki za interno medicino, Oddelku za infekcijske bolezni in drugje so resnično polne. Prostora za odpiranje novih ni. Vsako jutro poslušamo poročila, da 12 ali 16 bolnikov v urgentnem centru čaka na sprejem. 

Potem zavre še med ljudmi, saj je ta pritisk za proste postelje težko zdržati. Začne se prepiranje med oddelki, kdo dela več ali manj, kdo ima koliko postelj in kako so zasedene. Težko je obdržati pozitivno naravnavnost, ko dobiš deseti klic ta dan za prosto posteljo; edina, ki jo imaš, pa je tista ravnokar umrlega bolnika, ki bo prosta čez 2 uri, ko ga odpeljejo na patologijo. Še težje je biti zdravnik v urgentnem centru, ko ure in ure kličeš po vsej bolnici, da najdeš posteljo za bolnika.

Medtem pa vsi projekti, ki bi prostorsko stisko vsaj malo umilili, stojijo. Že več let nam obljubljajo montažno prehodno bolnišnico, a je še vedno ni. Izvedba negovalne bolnišnice na Pohorju stoji. Projekt zgradbe infekcijskega oddelka čaka v predalih Ministrstva za zdravje. Gradi se sedaj ponovno onkologija, kjer pa se je gradnja že večkrat ustavila.

Tako iz leta v leto kombiniramo, preštevamo postelje, združujemo kirurške etaže, premikamo oddelke, dnevno nekaj ur porabimo za klice, kam bo kak bolnik sprejet ali premeščen. Vsaka najmanjša izredna situacija nas spravi v stisko, ki se slej ko prej konča s kričanjem.

Tudi naša enota je na silo umeščena v prostore drugih oddelkov, nič lepo nas ne gledajo zaradi tega. Kmalu nas ponovno čaka selitev, sedanje prostore moramo sprostiti za kardiokirurško intenzivno enoto, ki svojo realizacijo prav tako čaka že mnoga leta. Selimo se dve nadstropji višje, tokrat bomo prostore odvzeli travmatologiji. Veliko hude krvi je zaradi tega. Vsi bi radi najbolje za svoje bolnike, predvsem pa prostor in pogoje, da jih lahko zdravimo. Mož Roman je travmatolog. Na poti v službo se morava zavestno izogibati pogovorom o tem, kdo prostore na 5. nadstropju bolj potrebuje in zakaj. Debata tako med nama kot v službi med oddelki hitro postane osebna in razgreta. Že tako včasih napeti odnosi, takih zasilnih/nasilnih umeščanj ne prenesejo. In na koncu izgubljamo vsi - zdravniki čas in energijo, ker nimamo kje opravljati svojega dela; bolniki možnost dobre oskrbe; vodstvo bolnišnice denar in efektivnost; država kredibilnost. 

Država glasno trdi, da bi rada zdravnike zadržala v javnem zdravstvu. Na mizi je zakon, ki nas na silo deli na javne in privatne. A zato, da bomo zdravniki ostali v javnem zdravstvu in tam dobro delali, je treba najprej zagotoviti pogoje dela. Infrastrukturo. Stavbe. Prostore. Digitalizacijo. Zdaj. Takoj. Te odgovornosti ne prevzame nihče. Vse obljube, v katere vlado vseeno nekako prisilimo, ostanejo v predalu. Naša stavba infekcijskega oddelka ni nobena izjema. Takih projektov, ki stojijo in čakajo boljše čase, je veliko. In ker se nahajamo v volilnem letu, obstaja velika nevarnost, da z menjavo vlade, enostavno poniknejo, se izgubijo in ustavijo. Kot so se že tolikokrat do zdaj.

Težko je vleči vzporednice z Ugando, ki jo vsi brez težav imenujemo "nerazvita". Zdravstveni sistem tam nikakor ni primerljiv z našim. Zdravnikov je 80-krat manj na prebivalca kot pri nas, nivo oskrbe je zelo drugačen. A ne morem, da ne bi opazila: Uganda po vsej državi (tudi v manjših mestih daleč od Kampale) pospešeno gradi bolnišnice; v Kabale so v zadnjih 10 letih zgradili: urgenco, operacijski blok, ginekologijo in sedaj gradijo intenzivne enote in dializo. Uganda je našla način, kako privabiti usposobljene strokovnjake tudi v oddaljena mesta - odpira medicinske fakultete in s tem zdravnikom nudi možnost razvoja, akademskega napredka in boljših delovnih pogojev. Uganda je pred dvema letoma na vsak način želela zadržati zdravnike v državi, ki so prej odhajali v sosednje države za boljšim zaslužkom - uredili so sistem financiranja in plače potrojili; odhodi iz države so se drastično zmanjšali. Ta zelo "nerazvita" država je prevzela odgovornost za svoje lastno zdravstvo in se problema odločno (in uspešno) lotila.

Na sploh je v Ugandi občutek, ki me vedno znova vleče tja, da je pred njimi prihodnost. Da so aktivno na poti na bolje. Otroci, ki jim tam ponudimo izobrazbo, priložnost pograbijo z obema rokama in se postavijo na svoje noge. Študenti medicine, ki jim tam predavam, so izjemno željni znanja in napredka, motivirani in delavni, aktivno vnašajo izboljšave v svoja delovna okolja. Država Uganda trenutno ustvarja številne priložnosti za izobražene strokovnjake. 

Medtem prav nasprotno v Sloveniji vlada nek občutek stagnacije. In nezadovoljstva. Leta in leta se pogovarjamo o istih problemih v zdravstvu, a se ne premakne nič. Nimamo novih prostorov. Zaposleni v zdravstvu so nezadovoljni, ker nimajo kje delati. Usposobljeni zdravniki in medicinske sestre in fizioterapevti odhajajo v tujino za boljšimi pogoji dela in boljšim zaslužkom, a se naša vlada ne zna premakniti in prevzeti odgovornosti za potrebne spremembe. Raje se že več kot leto dni krega z zdravniki, vse ostale profile pa sploh ignorira. V tem letu se za izboljšanje pogojev dela v javnem zdravstvu ni zgodilo nič - ne digitalizacija, ki bi nam olajšala delo, ne izgradnja novih prostorov, da bi vsaj imeli bolnike kje zdraviti.

Ne vem več, kaj predlagati, da se premaknemo naprej. Pisanje kolumne je sicer zanimivo, po odzivih kolegov predstavlja mnenje mnogih, ki delamo v zdravstvu. A žal ne doseže tistih, ki dejansko lahko nekaj spremenijo. Zato je ta kolumna moja zadnja. V moji naravi ni stati na mestu in se pritoževati nad istimi stvarmi iz leta v leto, iz kolumne v kolumno. Mnogo mnogo raje trenutno gledam velike premike naprej, ki jih vidim pri vsakem obisku Ugande.

Alenka Strdin Košir, dr. med., spec. interne in spec. intenzivne medicine